Obisk Kekčeve dežele
Že nekaj dni pred odhodom smo vsak dan nestrpno spremljali vremensko napoved, ki za torek, 31. 5. ni bila najbolj bleščeča. Pa smo vseeno verjeli v lepo vreme in na koncu je bila naša želja uslišana. Dobre volje in polni pričakovanj smo se tako odpravili proti Kranjski gori, prva skupina ob 7. 30 in druga ob 9.uri. Že ob prihodu na dogovorjeno mesto nas je čakalo presenečenje- Bedančev avtobus z glasno Kekčevo pesmijo, ki smo ji vsak po svoje pritegnili. Hitro smo se sprostili in najprej podali do Bedančeve koče, v Kateri je Bedanec glasno smrčal. Bedančev spanec smo izkoristili, da smo iz koče rešili Mojco- v zahvalo nam je obljubila, da nas odpelje do tete Pehte. Na poti do Pehte smo srečali Brinceljna, ki je želel vse ponosen pokazati svojo novo kočo, ki mu jo je zgradil Bedanec. A še preden smo lahko stopili v kočo, smo zagledali groznega Bedanca, ki je iskal Mojco. Mojca se je hitro skrilla za naše hrbte, mi pa smo Bedanca pregnali s posnemanjem oglašanja sove. Bedanec se namreč strašno boji sovinega skovikanja.
Končno smo si lahko malo oddahnili od Bedančevih groženj in se sprehodili po Brinceljnovi koči., ki pa je imela prav poseben izstop- tobooooggan!. Vauuu, kakšno veselje!
Nato smo končno naleteli na junaka Kekca, saj smo se že spraševali, če se mu je kaj zgodilo. Pokazal nam je pot skozi tunel do krasne jase na Kateri stoji njegova koča. Na jasi smo najbolj uživali v razgledu na okoliške hribe in božanju kozic.
Manjkala pa je še teta Pehta, zato smo jo kar priklicali. Zelo se nas je razveselila in nas pogostila s čajem in pecivom. Ob njeni koči stoji manjša koča s čudežnimi zdravilnimi napoji- tudi v to skrivnost smo lahko za zelo prijazna, zato smo ji v zahvalo zapeli Kekčevo pesem in se pod vplivom lepih doživetij poslovili z obljubo, da se kmalu spet vrnemo.
V Kekčevi deželi smo neizmerno uživali, res je bilo prijetno, tudi vreme je zdržalo, želeli bi si le, da bi na tisti čudoviti jasi obkroženi z junaki, lahko ostali kakšno uro dlje!
